Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka

Prenova obstoječega objekta izhaja iz dejstva, da se v nekoč zaprti introvertiran objekt vojašnice vstavi nov prostorski in vsebinski program, ki s svojo strukturo kaže na sodobnost, odprtost knjižnice, kakršna naj bi bila v novem tisočletju. Obstoječa fasadna lupina se ohrani, medtem ko se notranje stene in plošče v celoti odstranijo, s tem se pridobi dodatna kvadratura, predvsem pa se omogoči večjo fleksibilnost prostora, ki ga sedanja razporeditev notranjih sten ne omogoča.
Nova nosilna konstrukcija je zasnovana na principu nosilnega armiranobetonskega konstrukcijskega skeleta, ki je vstavljen v obstoječo fasadno lupino. Nove plošče so izrezane ob stopniščih, kar omogoča večjo zračnost prostora in večjo vizuelno povezanost posameznih etaž, hkrati pa ustvarja vtis atraktivnosti prostora. Rekonstruira se vse štiri obstoječe etaže: klet, pritličje, nadstropje in mansarda.

Obstoječa fasadna lupina ostane nespremenjena v svoji arhitekturni členitvi, razen v severnem delu kjer se predvidijo nove okenske odprtine. Le te so na severni strani na dvorišču podobne obstoječim, v delu kjer je sedanja severna fasada zaprta, pa se naredi vertikalni rez s stekleno cezuro, ki se odpira na park. Dodatno se odpre tudi zahodno fasado nad glavnim vhodom z vertikalno zasteklitvijo. Poseg v zunanjosti objekta pomeni tudi dodatek v obliki tovornega dvigala - stolpa na severni dvoriščni strani ter stebrov na zahodni strani, ki nosijo steklen nadstrešek pred glavnim vhodom. S tem je nakazan glavni vhod v knjižnico in urbanistična os, ki se odpira proti staremu mestnemu jedru in loškemu gradu, na drugi strani bivše vojašnice pa se linija stebrov izteče v drevored v parku. Knjižnica in renaturalizirani prostor nekdanje vojašnice dobi tako mentalno povezavo z mestom.