domov 
kontakti
podjetje
ekipa
obvestila

Srednja zdravstvena šola Celje

Objekt   Srednja zdravstvena šola Celje, Ipavčeva ulica 10, Celje
Avtorji arhitekture   Vojteh Ravnikar u.d.i.a.
Robert Potokar u.d.i.a.
Tanja Košuta u.d.i.a.
Natečajna skupina   Vojteh Ravnikar u.d.i.a.
Robert Potokar u.d.i.a.
Tanja Košuta u.d.i.a.
Blaž Budja u.d.i.a.
Janez Brežnik u.d.i.a.
Projektna skupina   Vojteh Ravnikar u.d.i.a.
Robert Potokar u.d.i.a.
Tanja Košuta u.d.i.a.
Projekti in gradnja   natečaj: l. 2002  1. nagrada
projekti   l. 2003-2004
gradnja   l. 2004-2005 (otvoritev: 14/10/2005)
Statika   prof. Blaž Vogelnik u.d.i.a.
Strojne instalacije   Andrej Robič u.d.i.s., Miran Poljšak u.d.i.s.
Elektro instalacije   Tomaž Jevšnikar u.d.i.e.
Projekt notranje opreme   Tanja Košuta u.d.i.a.
Robert Potokar u.d.i.a.
grafično usmerjevalni sistem:
Domen Fras u.d.i.a.
Izvajalec del   Vegrad d.d., Velenje
Izvajalec opreme   Atlas oprema d.o.o., Ljubljana
Kvadratura   brutto notranje površine: 6000 m2
brutto zunanje površine   11000 m2
Investitor   Ministrstvo za šolstvo in šport
Investicijska vrednost   7.000.000 €
Fotografije   Blaž Budja

 

Urbana topografija predstavlja tipično podobo manjšega slovenskega mesta – razbitost med manjše stanovanjske objekte, monofunkcionalen in introvertiran kompleks bolnišnic ter mešane volumne in programe na zahodu. Trikoten klin parcele nove šole tako ne ponuja nastavkov, na katere bi šola naslanjala svojo »urbano zgodbo«. V bistvu se objekt te šole najbolj spogleduje z ustvarjanjem nekakšnih tamponskih con, odprtih prostorov, ki z različno strukturiranostjo ustvarjajo mentalne in oblikovne prelive med novim objektom in že omenjeno heterogenostjo okolja. Volumni se podrejajo ideji kontinuirane »rasti« celote – od konice parcele s parkirišča, preko športne dvorane, do roba trikotnika, kjer se za blokom učilnic odpre intimni park. Zaradi omenjene heterogenosti okolja in skorajda brezizhodne urbanosti šola želi delovati kot enovit volumen – ostaja sicer programska delitev na pedagoški, upravno-komunikacijski in športni del, a vse v bistvu povezuje strešni nagib, ki raste od »malega proti velikemu«. Javni prostor je pri tej šoli morda najmanj izražen, ali pa vsaj manj prevladujoč. Vhodna ploščad namreč ni zasnovana kot ambiciozen avditorij, ta se nahaja v učilniškem traktu in na ploščadi zgolj opozori nase z volumskim zobom na fasadi. Pač pa je ta trakt s transparentnostjo skozi celo širino svojevrstno prizorišče dogajanja med parkom in ploščadjo, postane nekakšno projekcijsko platno dogajanja znotraj objekta. V volumnu, ki mu enovitost daje vzpenjajoč se nagib strešine od športne dvorane do učilniškega trakta, se igra struktura manifestira v nekaj kompozicijskih duhovitostih: horizontalna okenska niza na čelu objekta pogled pritegne na zgornji rob, na dejansko in simbolno »vzpanjanje« proti najvišjemu delu objekta; na stranici polna stena steče do vogala, najprej kot merilo volumna oziroma nevtralne površine, potem kot gracilna horizontala, zaključi pa se s poudarkom vertikalo; hkrati to, »masivno« vertikalo najeda njen transparenten, fragilen antipod. In na tej točki se objekt »konča«. Nastopi zob, ki nas uvede v mirno, neambiciozno pročelje učilnic. V bistvu je ta pot od parkirišča mimo vrtca eno atraktivnejših doživetij oblikovanja fasade v Ravnikarjevi arhitekturi. In podobno, kot se na zahodni fasadi izmenjujejo ploskve in linije ter materialno in dematerializirano, se na glavni ploščadi dogaja igra volumnov: tu je kompozicija ploskev bistveno enostavnejša, pač pa je glavni motiv volumen šolske dvorane (avditorija), ki s svojo pojavnostjo »izrine« del prvega nadstropja vezanega trakta v sicer čisto ploskev fasade športne dvorane.